jadranje s swan 62, 11.-18. maj 2019

Naše območje jadranja je bila v Srednja Dalmacija, ki proizvaja najboljša vina, oljčno olje in pršut v državi! Območje med Splitom in Dubrovnikom je prav tako odlična destinacija za križarjenje, vendar smo to območje obiskali že pred dvemi leti, zato smo želeli izkusiti nekaj novega.

Naša posadka je bila pripravljena na naš prihod, popolnoma založena in pripravljena na odhod. Sebastijan in Ambrož kot ekipa sodelujeta že več kot 10 let, kar se je dobro poznalo. Ne samo, da upravljata čolne za najem, ampak tudi organizirata in vodita različne regate po Sredozemlju in Jadranu. Zelo dobro sta znala prepoznati, kaj si gostje na krovu želijo, in vsak dan ter večer sta nam znala predlagati različne možnosti, ki so bile v popolnem skladu z našimi željami. Naša navodila so bila, da naj bomo kar se da "lokalni", kar zadeva hrano in vino, ter da želimo raziskati manj obljudene kraje izven glavnih turističnih poti.

Naš največji problem je bil dež, ki je trajal prve tri dni! V soboto zvečer je posadka pripravila izlet v izrazito lokalno restavracijo, fantastično, in ker je bil za nami dolg dan, je bilo prijetno biti v tihem kraju. V nedeljo zjutraj smo se prebudili v skorajda naliv, zato smo z dežniki odšli v staro mesto Šibenik in izkoristili dan. Odšli smo na vrh mesta do utrdbe iz 16. stoletja, da nas je blagajnik gledal, kot da smo nori, nato pa smo se vrnili v čudovito kavarno, kjer je sledilo dolgo kosilo!

Ko smo se vrnili na čoln, je Ambrož pripravil tradicionalni hrvaški golaž, vklopil je ogrevanje, in ker smo bili premočeni, nam je kosilo v popolnem udobju izredno prijalo. Čoln je opremljen s satelitskimi komunikacijami/internetom, tako da smo si privoščili dober film, saj nihče od nas ni želel iti nazaj ven.

V ponedeljek je bila predlagana pot do slapišč v Nacionalnem parku Krka. Težava je bil most, pod katerim smo morali pluti, in Sebastijan ni bil povsem prepričan glede njegove višine. Ampak ja, Jennifer je imela svoj telefon, hitro je poslala e-pošto Larsu Stromu pri Nautorju, in v desetih minutah smo prejeli podatek višine - 27,2 m! Seveda so se pojavili veliki zadržki s strani Larsa, saj je naslednja e-pošta podrobno razlagala, kako povečati naklon in prihraniti kak meter. Odločili smo se, da gremo z avtomobilom, na kar je Lars odgovoril "dobra ideja"!

Slapovi so bili fantastični in vsekakor so bili vredni obiska. Trajekt vas popelje v območje, nato pa so okoli slapišč speljane poti, ki vam omogočajo, da si ogledate večino slapov.

Bilo je zelo hrupno, saj je voda zaradi pomladanskega taljenja hitela navzdol po terasah. V mirnejših predelih si lahko videl ribe, veliko ptic in čudovite vodne irise. V vodnikih piše, da v slapiščih živi več kot 860 vrst rastlin in več kot 200 vrst ptic, kar to območje uvršča med ena najbolj dragocenih ornitoloških območij v Evropi.

Nato smo se odpravili na lokalno kmetijo/restavracijo na podeželju, kjer so lastniki zgradili repliko stare hiše, AROCA, in so v postopku pridelave/obdelave svojega hrvaškega pršuta, ki je bil ZARES DOBER! Imeli so BBQ žar in mize pod oljkami, kamnito dvorišče, in ko so se kapetani pristanišča, popolnoma opremljeni z zlatimi črtami, pojavili ob istem času, smo imeli priložnost poskusiti jed izpod peke. Gre za metodo kuhanja, ki je značilna za Dalmacijo, pri kateri se meso, zelenjava in včasih tudi ribe počasi kuhajo v posebni posodi, imenovani PEKA, ki je zakopana v vročo žerjavico.

Naslednji dan smo se odpravili v Split, kjer so ruševine Dioklecijanove palače s starodavnimi zidovi in stolpi, ki jih lahko obiščeš, ter Trogir, ki je na seznamu svetovne dediščine UNESCO.

Od obeh krajev smo vsekakor raje izbrali Trogir, ki je čudovito ohranjena srednjeveška vas ob ogromnem kanalu, z dvema velikima marinama, vsako na eni strani mostu, in številnimi restavracijami ob vodi.

Ambrož nas je odpeljal do njihove najljubše pizzerije na še eno dolgo kosilo. Vrnili smo se na čoln z upanjem na jasnejše nebo, za večerjo, ki smo jo imeli na krovu pa je bila odlična testeninska jed z lokalnimi siri. Nazdravili smo z lokalnim vinom.

KONČNO je vzšlo sonce, vklopili smo motor in se odpravili iz pristanišča.

Moram reči, da ko si bil spodaj, nisi niti opazil, da se čoln premika. Pojavili smo se ravno ob pravem času, da smo ujeli razgled.

Naša prva postaja je bil majhen otok z imenom RAVNI ŽAKAN, kjer smo se povzpeli na hrib s spektakularnim razgledom na otoke, nato pa smo imeli hitro kosilo na krovu.

Kar je bilo najboljše, je to, da je bilo do sezone še približno dva tedna, zato je bilo zelo mirno, pogosto smo bili v družbi le enega ali dveh drugih čolnov. Nato smo se odpravili na LAVERNIKO, enega izmed severnih otokov v verigi narodnega parka Kornati, največjega arhipelaga na Jadranu, ki obsega okoli 100 otokov. Večina otokov je popolnoma zapuščenih, razen nekaj, kjer vzgajajo ovce, če pa so že obljudeni, pa je tam morda med sezono 4-8 ljudi, ki imajo čudovite restavracije. Če jeste v njihovi restavraciji, je bila pristaniščna pristojbina brezplačna, kar je bil zelo prijeten sistem izmenjave. Še en pohod čez vrh otoka in nato do čudovite majhne plaže na drugi strani, kar je bilo odlično za raztezanje nog pred večerjo.

Popolno jadranje v četrtek do Nacionalnega parka TALAŠČICA ali Dolgi otok (imenovan zaradi svoje dolžine približno 45 km), veter je bil ravno pravšnji, in pripluli smo v pristanišče. Definitivno bolj priljubljen otok, na katerega prihajajo majhni trajekti iz Murte z dnevnimi obiskovalci, ki se povzpnejo do stene pečine in se spustijo nazaj do slanega jezera v središču otoka. Jadranje do obale, ker smo bili preleni, da bi zagnali zunajkrmni motor, verjetno ni bila najboljša ideja, saj se je veter odločil, da se bo prav takrat okrepil! Pečine so bile spektakularne, in videti školjke v središču otokovega jezera je bilo zelo nenavadno.

Odlično kosilo v kokpitu in jadranje s spuščenim jadrom do zelo opuščenega priveza na otoku KAPRIJE, v zelo slikoviti zaliv KUNKA, ter še en prijeten večer na krovu.

Naš zadnji dan jadranja – ZLARIN ali Koralen otok, popolnoma brezmadežen otok, vsaka hiša z vrtovi in svežo barvo, ter odličen kraj za kosilo ob pomolu.

Morali smo počakati na vrsto za privez, vendar je sistem za sidranje na GLISSE tako enostaven, da ni bilo nobenih težav pri spuščanju in dvigovanju sidra.

Nato nazaj v Šibenik in prihod Oskarja in Petre, ki sta opravila odlično delo pri prenovi GLISSE. Izkoristili smo večer, da smo izmenjali informacije, uživali v čudoviti večerji v starem mestu, nato pa zjutraj odšli na letališče in se z obžalovanjem poslovili od GLISSE.

Potem ko sem jadral z GLISSE v Novi Angliji in na Karibih s prejšnjim lastnikom, moram priznati, da sem navezan nanjo, saj je bila vir mnogih srečnih dni na vodi. Hrvaška je čudovito mesto za jadranje, saj je enostavno prehajati med otoki, s priložnostjo, da se srečate z domačini in začutite leta zgodovine, ki jih ne vidimo tukaj v Novi Angliji. Zelo priporočam, da izkoristite priložnost za jadranje na GLISSE in doživite to izkušnjo sami.